Črn dan za črna mačka

Črn dan za črna mačkaPisanje Maga in Mafalde se približuje samemu koncu. Mag in Mafalda je roman o ženski, ki preživlja težko in mučno ločitev. Mafalda je ženska srednjih let, osamljena in izdana. Živi v Podjablani, manjšem mestu, kjer gojijo konzervativne vrednote in kjer jo vsi obsojajo zaradi ločitve. Nenadoma se v njenem življenju pojavi Mag, privlačen moški, ki postavi njeno življenje na glavo. V Podjablani se z Magovim prihodom prično dogajati čudne reči. Mag in Mafalda žanrsko lahko uvrstimo v fantastično grozljivko. Tekst je iz začetnega dela tega romana, v katerem spoznamo Mafaldo in njene težave.

Odlomek je bil objavljen v novi številki magazina Jašubeg en Jered. Na fotografijah v tem prispevku so mački, ki živijo v soseščini. Noben izmed njih ni povezan z magijo, saj gre za čisto običajne muce. Zanesljivo!


Črn dan za črna mačka - odlomek iz fantazijskega romana Mag in Mafalda

Podjetje je v resnici vodila sama, več ali manj sta se ukvarjali s preprodajo nepremičnin. Marjana je skrbela, kot je to sama definirala, za promocijo. Bolj, ko je podjetje raslo, bolj draga in razkošna potovanja na družabne dogodke si je privoščila. Potem je pričela še sama organizirati te družabne dogodke, razkošne, polne znanih in slavnih oseb, o katerih so obilno poročali vsemogoči tračarski mediji. Marjana je postala ena izmed zvezd tračarskih časopisov, uspešna podjetnica, najbolje oblečena po izboru bralcev in po mnenju modnih strokovnjakov, zvezdniki so se kar lepili nanjo.

Mesec dni pred tem, ko se je Mafaldi sesul svet, ju je skupaj z Vasjo povabila na križarjenje, ki ga je organiziral razvpiti Damjan Murva. Mafalda je seveda zavrnila vabilo, navsezadnje ni imela nobenega namena, da bi s svojo prisotnostjo reklamirala Murvo, ki je bolj po svojih pevskih uspehih polnil strani tračarskih časopisov s svojimi zgodbami o domnevno živahnem seksualnem življenju, ki ga je celo obelodanil v svoji knjižici, jo poimenoval kar za roman, ter pompozno naslovil „Srečen sem, ker sem dedec“.

„Damjan Murva s svojo novo ženo išče hišo točno v Podjablani!“, ji je dan pred odhodom na križarjenje jezno razlagala Marjana. „Vasja lahko postane njegov osebni zdravnik in le pomisli, kaj bo to pomenilo za njegovo kariero.“

Vasja je seveda odpotoval, ni mu branila in čez nekaj dni ga je lahko opazovala, kako se s svojimi sijajnimi belimi zobmi z naslovnic časopisov reži poleg Damjana Murve, ki je na križarjenju fasal sončarico, a jo je ob skrbni negi izjemnega strokovnjaka, dr. Vasje Grozniča, svojega novega osebnega zdravnika, uspel premagati in svojim oboževalcem najprej na krovu ladje in nato še na vseh možnih lukah, ki so premogle vsaj bife, postreči z vrhunskim glasbenim doživetjem.

„Trapa, trapa, trapa!“, se je z desnico butala v čelo in z levico komaj še uspevala zadrževati avtomobil na pravi strani ceste. „Prekleta trapa neumna, kako si bila lahko tako neumna!“, je vpila v vetrobransko steklo.

Črn dan za črna mačkaMarjana je tedaj sklenila verjetno najbolj poguben posel, kar ga je lahko. Podpisala je pogodbo, kot večinska lastnica je to smela storiti, da bo njuno podjetje založilo denar za nakup in obnovo luksuzne vile v Podjablani, ki jo bo kasneje odkupil Damjan Murva.

In to ne kakršnekoli luksuzne vile! Ta je bila v Podjablani največja, premogla je štirinajst spalnic in osemnajst kopalnic, ogromen bazen, tenis igrišče, hišo za goste. Pri čemer razvpiti žrebec Murva ni dal nobenega avansa, še več, njegovi dejanski zaslužki niso zadostovali niti za to, da bi za tako hišo kupil vrata.

Ko je Mafalda prebrala pogodbo, jo je skoraj prizadelo. „Si nora? Kje naj dobiva toliko denarja?“, je kričala na Marjano. „Moj oči ga bo dal!“, je ta vpila nanjo. „V pokoju je že, nisi opazila?! In tudi banka ni njegova!“, je tulila Mafalda. „Še vedno lahko zrihta!“, je penila Marjana in zaloputnila vrata za sabo.

Mafalda se je čez pol ure pomirila, si skuhala čaj, pojedla pol sendviča in se odločila, da bo razklenila pogodbo. Ravno sredi dela jo je tisti dan že drugič skoraj udaril infarkt. Marjana je vdrla v njeno pisarno, točno ob pol enih je bilo, ji na mizo vrgla zajetno mapo in zarjovela: „Na, tukaj imaš! Denar sem zrihtala! Delaj, zato te tukaj še gledam!“

Mafalda je osupnila. Ni vedela, kaj naj si misli. Marjana jo je hudo užalila, še cel teden jo je, če je le imela priložnost, poniževala pred vsemi. „Ta posel ji veliko pomeni, samo živčna je,“ ji je dejal Vasja, ko mu je potožila, kaj počne Marjana.

„Trapa! Trapa! Trapa“, je spet kričala sama sebi v vetrobransko steklo. Natipala steklenico in pogumno srknila iz nje. Telefon je spet pričel neprestano zvoniti, piski med melodijami so sporočali, da prispeva eno sporočilo za drugim.

„Jebi se, Marjana!“, je Mafalda zarjovela v telefon in krepko nagnila steklenico. Komaj ji je uspelo speljati ovinek. V koščku možganov, ki se jih pijanost ni dotaknila, se ji je porodila zaskrbljena misel, da je nekam preveč temno. Obcestne svetilke, tudi te so bile prižgane ob nenavadno zgodnji uri, so sprva čudaško brlikale in nato druga za drugo ugašale. Celo dež je bil čuden. Nenadoma se je ulilo, čeprav je nad cesto jasno videla luno in zvezde na nebu. Pogledala je na uro in ugotavljala, kako je možno, da vidi zvezde pozno popoldan, ko bi moralo še svetiti sonce. In kakšen čuden dež je bil to! Navadno, vsaj tako se je zdelo Mafaldi, dežuje od zgoraj navzdol. Ta dež, za katerega se ji je na trenutke zdelo, da je krvav, je padal iz vseh mogočih smeri.

„Pijana sem kot živina,“ je nazadnje ugotovila Mafalda, natipala gumb za steklo in odvrgla prazno steklenico. „Juhuuuuu!“, je pospremila svoj novi uspeh, kajti steklenica je pristala točno na  sredi jumbo plakata, s katerega je mimovozeče opazovala Marjana v nadvse pametni pozi. Ker ta poza ni bila dovolj, je okrasila plakat še z napisom: „Zagotovite si svoj prostor v sončnem Podjablanovju!“

„Premalo sem te, prasica!“, je pohodila zavoro Mafalda, prestavila v vzvratno prestavo in pritisnila plin. Avto je ritensko zdrvel nazaj do jumbo plakata in zadel ob bankino, pri čemer ga je vrglo na pločnik. Na srečo je bila cesta povsem prazna in spet se je Mafaldi porodila ideja, da so se ljudje verjetno ustrašili nenavadno temnega popoldneva, ki je izgledal kot najbolj črna od vseh črnih noči in tega čudaškega, krvavega dežja. Za hip je celo sama začutila strah, zazdelo se ji je, kot da se nekaj temnega in zlobnega plazi po njenem hrbtu.

Iz predala pred sovoznikovem sedežu je izvlekla spray, se pijano zakrohotala in skoraj padla na pločnik. Med režanjem se je najprej lotila sprednjega zoba in ga krasno nasprejala. Odmajala se je do avta, spet nagnila steklenico in se krohotala Marjani, ki je izgledala kot škrbasta vaška mamka. Vlila je vase preostanek pijače in steklenico zabrisala v plakat. Nakar se je lotila še pršenja brkov, prav krasni so ji uspeli. Za konec je napršila še ogaben smrkelj iz nosa in sklenila, da bo spray iztošila do samega konca. Zato je Marjani narisala še dva rožička, ki sta rasla iz čela, pri čemer je enega še uspela pobarvati, drugi je na njeno žalost ostal v orisu.

Med krohotanjem je komaj našla avto, sedla za volan, se ozrla na svoje delo in se zdrznila. Za hip se ji je zazdelo, kot da jo skozi oči na plakatu gleda nekaj zlobnega, tako zlobnega, da je malo manjkalo in bi bruhnila skozi odprto okno. Dež je še vedno lil in ko je položila roki na volan, so bile te povsem rdeče, kot bi bile krvave.

„Jebem ti, kaj sem pijana,“ si je rekla in speljala. Avto je skočil z bankine na cesto, pri čemer je glasno podrsal s podvozjem po asfaltu. Cesta je bila prazna in nikogar ni motilo, če je avto vijugal, zapeljal na levi pas, od koder ga je med preklinjanjem spet usmerila na desno.

Pisknilo je točno trikrat, nakar se je znova začelo zvonjenje. Mafalda je izbruhnila v divji krohot, bilo je res bedasto opazovati samo sebe v krvavem sprednjem steklu.

Vedela je, zakaj jo Marjana tako divje kliče. Zelo dobro je vedela in naravnost prijalo ji je, da bo še pred odhodom doživela polom vsega, za kar je garala zadnjih deset let.

Novi direktor banke, v kateri je včasih vladal Marjanin oče, je podjetju odobril posojilo. Toda ne takega, kot bi ga Marjanin oče. Obresti so bile ubijalske in Marjana, ki ni videla več od prsta pred nosom, je podpisala z banko pogodbo, s katero je zastavila njuno podjetje. Mafalda je garala, kot še nikoli. Prvič se je zgodilo, da je spala v pisarni, če pa je že odšla domov, je s sabo vzela kup papirjev in prenosnik. Spala je le še dve do tri ure dnevno, utrujena, kot je bila, je pozabila...

Pritisnila je plin, avto je zdrvel po cesti. Ni se več želela spominjati, strmela je v svoj krvav odsev v steklu in pritiskala na plin.

„Ni še danes dan za odhod!“, je opomnila sebe in odmaknila nogo s stopalke. Globoko je vdihnila, natipala steklenico in krepko potegnila iz nje. Telefon je zvonil kot nor in ji načenjal živce.

„Zdaj boš pa slišala svoje!“, je izpustila steklenico, zagrabila telefon in ga prislonila k ušesu. Avto je zaplesal po cesti, Marjana je razburjeno vreščala: „Ne morem plačati prve tranše!“

„Jebi se! Zastavi svojo bajto!“, se je krohotala Mafalda. Krvava podoba v steklu, ki je buljila vanjo, jo je spreminjala v nekaj, kar ni nikoli bila. Postajala je zlobna, postajala je nasilna, predrzna in primitivna. Marjana je bila že histerična, Mafalda se nikakor ni mogla zresniti. Njen  krohot je bil grob, poln besa. Stisnila je telefon in vklopila zvočnik. Zdaj se je histrično Marjano slišalo po celi kabini, Mafalda pa je spet z obema rokama na volanu lovila približno sredino ceste.

„Pijana si!“, je vreščala Marjana. „Ustavi! Dada! Takoj ustavi avto! Ubila se boš!“

„Kol'ko kaplic, tol'ko let, bog nam živi naj ta svet!“, je med krohotom pela Mafalda.

„Ustavi avto, prišla bom pote! Ustavi avto, prekleto!“

„Ej, prasica,“ se je zapletal jezik Mafaldi, „da mi ne boš še avta pobrala! Marjana, vse si mi vzela! Vse! Zaradi tebe, samo zaradi tebe....“

Črn dan za črna mačkaV krvavem steklu je zagledala njegovo podobo. Smehljal se ji je. Nasmeh, za katerega je vedno mislila, da je namenjen samo njej, ji je stisnil pljuča.

„Ustavi, ubila se boš!“, je rjovela Marjana iz telefona.

Mafaldina pljuča so se razprla, zakričala kot pobesnela žival. Tako je kričala vse od dne, ko se je zgodilo. Rjave kodre v steklu pred njo je zamenjala njena hiša, ki se ji je prehitro približevala. Zmogla je še toliko, da je zagrabila daljinca garažnih vrat, ga sprožila in skupaj z avtom poletela preko pločnika na dovoz, od tam je avto zaneslo v okrasna korita, podrla je vse tri palčke na trati in jih zmaličlila, nakar je avto kot v upočasnjenem posnetku dvignilo in nosilo naravnost v garažo.

„Jebemti, kako sem pijana,“ je zašepetala steni, za katero je vedela, da jo bo končno ustavila. Na polici je z vzdignjenimi tacami stal beli maček, bil je krvav po gobčku, kri mu je lila izza levega uheljčka. Črn maček je s sosednje police ravno planil nadenj, luči so ga zaslepile. Beli maček je skočil proč, črni maček je kot uročen strmel v sprednjo masko avtomobila, ki je v naslednjem trenutku treščila vanj in ga prilepila na steno. Počilo je, Mafaldo je vrglo naprej in nazaj, nato ponovno naprej, pri čemer se je s čelom nabila v vzvratno ogledalo in nato še v volan.

„Mačka sem povozila,“ se je v hipu streznila, zagrabila prestavno ročico in odločno pritisnila na plin. Avto je zapeljal nazaj, poskočil in obstal pred garažo.

„Dada! Si še živa? Dada?!“, je sedaj iz telefona vpil Vasja.

„Jebi se še ti,“ je zamrmrala, odprla vrata in se prepognila, da bi našla telefon, ki je padel nekam na tla kabine. „Kje si, jebem ti?“, je tipala po tleh.

„Dada! Daaaadaaaaaa!“, je kričala Marjana.

„Tukaj si,“ je Mafalda natipala telefon končala pogovor. „Ubogi muc! Jebem ti! Nekomu sem povozila mačka! O, jebem ti!“

Nikakor ji ni uspelo stopiti iz avta. Podrgnila se je po čelu, s katerega je rasla buška. Stegnila je roki in padla iz kabine. „Muc, a si še živ,“ je šepetala gumam. „Nisi,“ je natipala zmaličeno kepo pod zadnjim levim kolesom. „Kar se mora, se mora!“, si je pogumno dejala, zgrabila tisto, za kar je predvidevala, da je bil včasih rep in povlekla k sebi.

„Jebem ti, pa ravno čez glavo,“ se je raje obrnila proč in si obrisala krvavo dlan ob bluzo. Obsedela je na tleh s hrbtom naslonjena na avto. „Glej, nikjer dežja,“ je nenadoma opazila, se spravila na kolena in se po vseh štirih splazila v garažo.

Žarometi so še goreli, čeprav se ji je zdelo nekam preveč svetlo. Plazila se je in pomislila, kako je sploh mogoče, da je bil maček zadaj, če ga je zlimala s steno pravzaprav spredaj. Dvignila je glavo, police so polomljene ležale po tleh, na steni je kraljeval velik rdeč madež.

„Taka mala žival pa toliko krvi,“ je premišljevala, ko je spuščala pogled proti tlom. Med orodjem, posodo za bencin, polomljenimi tekaškimi smučmi je ležalo drugo mačje truplo.

„Jebem ti, kar dva naenkrat,“ se je plazila naprej, zvlekla še to truplo k sebi, si ga dobro ogledala, nakar je zaslišala nekakšno hropenje, zdelo se ji je, kot da se nekdo duši.

Obrnila se je na desno stran, videla ni še ničesar. Le čudna bela svetloba je prihajala nekje izza sprednjega kolesa. Po vseh štirih se je odplazila proti njej.

„Mater krasno, nisem menda še tretjega,“ je govorila sama sebi. „Pa še hrano sem mu kupila... Jebem ti, še mleko sem mu kupila. Ubogi mucek, jebem ti...“

Svetloba jo je pekla naravnost v možgane. Tisto, kar je ležalo izza kolesa, je še kar hroplo in se davilo. Zamižala je, stegnila roko in pričela vleči k sebi nekaj, za kar bi lahko prisegla, da je mačja tačka. Vendar ni bila. Previdno je odprla oči in pogledala dlan. Razprla je prste in zaslišala glasno, boleče mijavkanje.

Črn dan za črna mačka„Nisem podrla mačka,“ je strmela v tla, na katerih se je nabirala bela dlaka, nekdanja tačka pa oblikovala v dlan z dolgimi nohti. Dregnila je vanjo, dlan je mrtvo ležala na tleh.

„Jebem ti, vlomilca sem zbila... Bom poklicala rešilca,“ se je glasno domislila. Dlan se je v hipu zganila, jo zagrabila za vrat in podrla na tla. Otepala se je, vendar je bila roka močnejša. Vlekla jo je po tleh kot bi bila igrača.

„A cane non magno saepe tenetur aper.“

„Jebi se!“, je skušala ugrizniti dlan, ki jo vlekla nekam na desno stran avtomobila.

„Qui cum ebrio litigat...“

S krajnim naporom je zasadila zobe v palec in se osvobodila prijema. Uspelo ji je, da se je postavila na noge, nato ji je zmanjkalo moči. Noge so jo izdale, zavrtela se je okoli svoje osi. Pred padcem so je rešile krepke roke, čutila je mišice, ki so se napele, da so zadržale njeno mlahavo telo.

„Aut non tentaris, aut perfice!“

„Ti boš meni sral z latinščino!“, je kriknila in skušala zagrabiti tisto, kar jo je držalo na rokah. Zamijavkalo je in jo trdneje stisnilo, sedaj je ni več motila svetloba. Zrla je v obraz nečesa, kar bi lahko bilo del nočne more. Imelo je obraz belega mačka, ki se je spreminjal v človeškega, čeprav Mafaldi ni bilo jasno, kako je to sploh mogoče in le zakaj bi se maček spreminjal v človeka. Posmehljiv par vijoličnih oči, kakršne je imel točno ta beli maček, ki je že nekaj dni gostoval pri njej, je zrl vanjo. Tisto nekaj med mačkom in moškim se je nagnilo nanjo, jo polizalo po licu in spet začelo z mijavkanjem.

„Genetrix virtutum frugalitas,“ je med mijavkanjem spregovorilo nekaj.

Mafalda se je vdala. „Jebem ti, kako sem pijana! Bibo ergo sum,“ je dejala sama sebi in omahnila v nezavest.

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information