Spopad pri Opozorilniku

Miti in legende (odlomek iz poglavja)

Motiv z grške vaze - ladjaZadovoljno si je prikimaval in med roki vzel še levo stopalo. Ti revež nesrečni, si je mislil, kako te mora boleti. Ali pa nalašč molči. Pogledal jo je. Molči in ne stoka. Prekleto, niti pisne ne! Kotički njenih ustnic so razkrivali bolečino. Govori, tepec! Govori, preden prične kričati!

"Pripoveduje slepi o poti pogumnih pomorščakov, pripoveduje in pripoveduje in pride do tega dela, kako so naleteli na velikane. Poslušam jaz njega, človek razlaga, kako jih je velikan pograbil." Zamahnil je s svojo ogromno roko proti Mariji, ki je kriknila v napetem pričakovanju. "Takole jih je pogledal z enim očesom in požrl." Are je dvignil desnico proti ustom, jih odprl in pocmokal. "Zakaj se meni to zdi nekam znano, sem premišljeval. Slepi vstane, vaščani so komaj še dihali. Najpametnejši je zagrabil ovco, nato drugo, ducat ovac je zvezal. Velikan je tipal po runih... Ma seveda je tisto, čemer bi vi rekli žerjav, preverjalo ali so vsi naloženi na kopelploskvi. Z njo bager koplje v zemljo. Notri smo jih naložili, to je taka ogromna, res ogromna," Are je stegnil roki predse, kot da namerava nosečnico vzeti v naročje, "ukrivljena ploskev, kamor gre naenkrat nekaj ton materiala. Da nam niso spet pobegnili, veš. In potlej v ogrado, da smo jih pozdravili in spustili." 

"A daj no!"

"Živa resnica! Poslušam slepca, on pripoveduje o tem velikanu, kako so ga oslepeli. Namreč, eden od adapov je ves čas držal kol v rokah, nikakor ga ni hotel izpustiti, nam je bilo vseeno. Če se bolje počuti, naj ima svoj kol, smo si rekli. Napaka, ti povem! Ko se je žerjav nagnil, da preveri, če so vsi notri v kopelploskvi, vzdigne tisti ubogi adap kol in začne mlatiti po senzorjih. In zadane enega od senzorjev, povsem naključno, žerjav pa," Are je pričel divje opletati z glavo, "začne približno takole trzati. Razsul mu je krmilni senzor, kaj češ. Dokler ga nismo popravili, je trzal." Are je spet pričel opletati z glavo, lasje so plapolali okoli njega, Marija se je hahljala in si usta zakrivala z dlanmi. "Adape, te v kopelploskvi, je trzanje samo spodbudilo, sonček moj. Kako so kričali na ubogi žerjav! Zmagali so, kaj naj ti drugega rečem, pobegnil jim je... Ad je komaj uspel popraviti senzor, medtem ko je žerjav besno trzal." 

Marija se je vse glasneje hahljala. "Torej, poslušam slepega, kako on to razlaga adapom, oni drugi piše, adapi povsem na trnih. Trepetali so, se bodo junaki uspeli rešiti iz velikanove votline ali pač ne? Vaščani so stokali od napetosti." Are je pogledal smejočo nosečnico. "Ti se kar smej... Potlej smo delali malce bolj odporne senzorje, za vsak slučaj, če bi še enkrat naleteli na junaško razpoložene adape s koli v rokah. Ej, kako mu je uspelo zadeti ravno pravi senzor, mi do danes ni jasno! Pritečejo do obale, nakašljam se in previdno vprašam slepega, kako so potlej uspeli pobegniti, skoraj pol posadke je velikan namreč požrl sodeč po pripovedi. Vsi so me pogledali ogorčeno, ti povem. Pa kako ogorčeno! Če bi takrat vedel, da ugovarjam temelju zahodno adapške civilizacije, bi bil kar tiho!" 

Are je pogledal Marijo, ki se je veselo hahljala. "Ogorčeno me pogledajo, vsi po vrsti, pri čemer sem čisto mimogrede ugotovil, da slepec ni ravno tako slep, prevezi preko oči so imele luknjice, nakar pisoči reče, kako neki, odjadrali so. In vsi so se strinjali."

"A ti se nisi?", se je režala. 

Krasno in če se prsti ne bodo ponovno zakrčili, da je ne bom še enkrat mučil, bo pa prekrasno. 

"Oh, kaj bom ugovarjal in kvaril dobro zgodbo? Namreč, adapi so takrat veslali... Če bi jih manjkalo, kolikor jih je domnevno požrl velikan, pa prisežem, da smo vse izpustili povsem zdrave, bi se oni eno figo migo premaknili iz zaliva na odprto morje. Njihove ladjice so imele taka majcena jadra, iz kož so jih delali, predvsem so ladjice poganjali z vesli. Tista njihova jadra so bila takrat še bolj uboga... Kasneje so razvili res dobra, nič ne rečem! Na splošno, če vzameš to zgodbo... Vsakih nekaj dni jim je kdo umrl na poti, nazaj so pa preživeli kar sami odveslali?" Zmajal je z glavo. "Bi jih rad videl!" 

Marija se je spet zasmejala. Are je zadovoljno ugotovil, da so nožni prsti ostali stegnjeni, kot morajo biti. "Te je bolelo?", je nežno vprašal, se sklonil in poljubil njeno stopalo. 

"Malo pa res." 

Poščegetal jo z jezikom, veselo je zacvilila. "Tako da imam slabe izkušnje z gradnjo laboratorijev v prisotnosti adapov. Bagerji so postali ovce... Nisem mogel verjeti! Nas niso niti omenili! Sami so se rešili... Ma ja, bi jih rad videl!" 

Marija se je veselo zahahljala. "In potem?"

"Potem sem poslušal dalje... Nič ne rečem, napeto in nadvse doživeto. Tip zamuja domov, potlej le pride k ženi, po nekaj letih, mimogrede pobije snubce. Ma ja, sem si mislil, če bi bila žena za preč metat, te tudi snubci ne bi motili, bi jim ti še plačal, da jo odpeljejo! In slepi pripoveduje, znova pomislim, kako, da je meni zgodba znana?

Marija je zahlipala od smeha. 

Relief - trojanski konj"Kaj pa misliš, sonček? Prej je vandral naokoli, ko pa je izvedel, da mu žena gleda druge, je znal precej hitro priti domov! In kaj je mogel ob taki zamudi, kot da ji naklada, kje se je zadržal. Kajti pazi, v resnici ni bilo ravno tako, kot se je potlej naokoli govorilo, namreč kraljstvo je bilo njeno in ne njegovo, ona, nesrečna punca, je vzela tega cepca, potlej ji je zgasnil na vojno. Celo vojno je preždel v zaledju, najboljši so padli, potlej je pa naokoli govoril, kako je pameten, da če njega ne bi bilo, bi vojno gladko izgubili. Česa vsega si je on baje domislil! Ma ja! Pobral je celo plen tistih, ki so bili ubiti, izropal mesto, ko je končno padlo in se odpravil čimdlje proč, da ga ne bi še kdo vprašal, kaj vse je naložil na ladje. Nakar se je vlačil domov in menda da je žena po nekaj letih končno sklenila, da ga ne bo več čakala!"

"Daj no!"

"Nakladač ti presneti, sem si mislil. Kaj je ta naložil, presneto! No, bom poslušal do konca, sem se odločil. In pripoveduje slepec, pluli so mimo dveh gora, ki se stisnejo druga k drugi, komaj so preživeli. Kako pa drugače? Komaj preživeli, menda! V resnici se je zgodilo nekaj drugega, namreč ta nakladač, prav ta, ki je po vojni zamujal k ženi domov, je nasedel na ostankih prekopa, nasadil je svoj čolnič naravnost na zapornice. Ej, zapornice živo oranžne, tip pa naravnost nadnje! Kak tepec, neverjetno! Kam je ta nesrečnica gledala, ko ga je vzela za moža, mi do dneva današnjega ni jasno! Zato sem ga tudi spoznal, reševal sem njega in njegovo dibidus pijano posadko s tistih zapornic. Mnogo kasneje, kot so oni prvi spoznali svoje velikane in ovce! Ampak o teh zapornicah in domnevnem petju siren kdaj drugič." 

Marija se je tresla od smeha in zamahovala z rokama. "Sonček, kar nekaj opreme so nam zdelali adapi. Ti bom ob priliki razložil, kako so prisilili naš sveže pobarvan nakladnik, da je skočil v morje!" 

"Opajade!"

"Japajade, da boš vedela!" 

Dobro je, raztegni ji mišice. Užaljeno je odkimaval in skrivaj škilil pod roke. Tako, še bedra. Počasi, Arček, nežno, polna je modric.

Motiv z grške vaze - Argonavti"Nazaj k osnovni zgodbi. Pripoveduje slepi, pomorščaki so pripluli na otrok... Menda da ni nakladač mogel reči ženi, imeli so fejst dekline, pa smo se nekoliko zadržali z njimi, ker smo imeli še dovolj plena. Ma ne, čarovnica jih je uročila, komaj so odnesli živo glavo! V pujčeke jih je spremenila celo, si moreš misliti! Prosim te, kot da morajo biti vse čarovnice mesojede? A veš, že v tistih časih so obstajali vegiji! Ampak ne, čarovnice so mesojede, ravno nobena ni vegetarijanka! In ravno svinjojeda se je spravila nadnje, si moreš misliti!" Pogledal je navzdol, Marija je cvilila od smeha. 

"Če takole pomislim... Jaz sem res nakladal, kdo da sem, ampak ta tip, o katerem je pripovedoval slepec, je prebil vse meje dobrega okusa... Ampak res vse! Pa je zapihal vetrček, ma kaj veter, orkan, in jih vrgel nekam povsem drugam, spet ni mogel priti domov. Se je trudil, ampak ni šlo! Pa je morska pošast prišla naokoli ravno njih pogledat, žival se je očitno dolgočasila." Marija je lovila sapo, nehal jo je masirati. "Na koncu sem rekel slepemu, kaj ni mogel enostavno povedati svoji ženi, imel sem dovolj plena iz vojne in sem ga sklenil zapraviti ob dobri hrani, pijači in deklinah?

Marija se je obrnila na bok in smejala, zadovoljno je opazoval poročilo v holomatriksu. Nujno te moram spočiti, samo kako?

"Spet so me vsi ogorčeno, skoraj ubijalsko pogledali in pisar je rekel, tokrat res jezno, budalo, to je vendar pripoved o junaku! Vstal sem in rekel, vsak izgovor je dober, zajahal konja in odšel... Brez kosila! Tako sem bil razočaran, da niso niti omenili, da smo jih reševali pred žerjavom in bagerjem. One prve adape, ne tega nakladača in njegovih, ki so k svojim izgovorom dodali to prvo zgodbo." Božal je njene boke in ogorčeno dodal: "Prisežem, vpadli so na naše gradbišče." 

Marija je stegnila roko proti njegovi in ga pobožala po dlani. "In tebe, požrtvovalnega rešitelja, niso niti omenili?"

"Do dneva današnjega ne! Pa sem oba izvlekel iz luknje... Jaz osebno! Apčka tudi ne, pa kako natančno je odstranjeval sloje kamnin, da smo jih polovili v tistih špiljah v hribu!"

"In še senzor vam je pokvaril," je Marija spet pobožala ogorčenega soproga.

"Sesul ženska! Predstavljaj si, žerjav je trzal kot nor... Splezaj nanj, če moreš in popravi!" 

Zvila se je od smeha. "Tega pa ne verjamem! Zakaj ga niste izklopili?"

"Če je pa zadel krmilni senzor! Zakaj bi imel senzor spodaj, če ga imaš vedno zgoraj?" Are je ogorčeno pihnil predse. "Nikoli več, ti povem! Dvojne senzorje smo pričeli vgrajevati... Za vsak slučaj... Nikoli ne veš, kdo ti bo vpadel s kolom na gradbišče!" Marija se je spet glasno smejala. Urno jo je obrnil nazaj na hrbet. "Kaj smo se namučili ženska... No, nekako smo le izdelali laboratorij..." 

Marija se je zresnila, trznila je, njene ustnice so izdajale bolečino, seveda te boli, saj vem, da te boli, ponovno je masiral njena bedra. 

"Ne bomo zaostajali, smo si rekli in se vrgli na delo kot nori. Garali, pa kako... Vsi mi... Če ne bi imeli Hat, bi popadali skupaj od lakote... Revica je samo nosila hrano za nami, delala tudi, da se razumemo. In izdelamo svoj prvi avtoer... Še danes ga imam, sicer je že močno predelan, ampak to je tisti, s katerim sem te dvignil nad hišo."

"O, daj no..." Marija je skušala obrniti glavo, nežno jo je zadržal in pobožal po licih.

"Ja, in izdelamo še druge naprave. Sledilce, da vidimo, kje so Dangoberci. Ves čas so prihajali na Adapijo in nas iskali... Pa motilce, da nas ne morejo najti... No, in kaj se zgodi?!" 

"Res ne vem."

"Dvignemo v zrak sledilce in motilce in avtoer in..." Are je od jeze zapiskal predse, Marija ga je prestrašeno pogledala. "Vrglo nas je," je jezno rekel. 

Pritisni, počasi pritisni... Ja... Še malo..

"Ti še povem, zakaj. Zaklepnemo prvi avtoer, prav mimo MiaRja je šel... Enak, kakor oni iz časa, ko so nas napadli! Zaklepnemo jurišnik. Zaklepnemo miliatarko..." Odkimal je in si nalil olje med dlani, jih podrgnil in spet pričel masirati. "Najprej smo mislili, da imajo v Adapškem sistemu zastarela plovila. Tukaj pač ni ničesar zanimivega, le eventuelni ubežniki, zakaj bi se razmetaval z novo opremo, smo si mislili... Zaklepnemo naslednjo militarko, pa še naslednjo... In ugotovimo, da niti najmanj ne zaostajamo. Še celo več, drastično smo jih prehiteli!" 

Zadovoljno se je nasmehnil. Njena bedra so bila mehka in voljna, mišice prav nič zakrčene. Oddahnil si je. Prekleto, sonček, kako naj te spočijem?  

Kazalo knjige Dangober, Spopad pri Opozorilniku

Prvi del sage Dangober z naslovom Spopad pri Opozorilniku, ki je v knjižni izdaji izšel leta 2009, zajema naslednja poglavja, ki so razdeljena v tri knjige:

1. knjiga

Predgovor k adapški izdaji
Nepričakovano srečanje - 1. del poglavja, 2. del poglavja
Razporejanje
Spopad pri Opozorilniku - 1. odlomek iz poglavja, 2. odlomek iz poglavja
Opozorilnik
Uganka
Če se dejstva ne ujemajo s teorijo
Prevzem
Arejeva bolezen
Odpadniški Upravniki
Zavezateljeva novica
Častna beseda
Obisk
Tisti dan

2. knjiga

Flox/458
Velika družina
Rrrrrr
Slaščičarna
Trčki
Gumice
Družinski človek 
Metanje
Plačilo stave
Miti in legende
Nedelujoče vse
Rodbinske vezi
Arejeva pravljica

3. knjiga

Veliki Or - Velika Zmaga in Cenejši model (odlomka iz poglavja)
MiaR
Fob 310
Gospod Zese
Prvi pravi sorodnik
Sejeve karizmije
Domnevno uničeno orožje
Poker
Pogovor
Častni pretep
Rumena brisača

QR-Code dieser Seite

Uporabljamo piškotke. Celotno obvestilo v angleščini še prevajamo. Hvala za razumevanje. We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of the site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information